Omemba: Klemen Markovčič

»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.«

»Takšne zgodbe, kot je ta, v kateri so se srečali Kovičeva vrhunska poezija, navdihujoča izvirna glasba Jerka Novaka in izvrstna vokalna pripoved Nece Falk, se zgodijo zelo redko.«

»Igra po delno avtobiografski zgodbi angleškega scenarista, pesnika in dramatika Toma Daltona Bidwella je zgodba o na smrt bolnem mladem Davidu, ki si za svojo poslednjo željo želi le tisto, česar mu nihče noče uresničiti – spati z žensko in izgubiti nedolžnost, preden se poslovi od tega sveta.«

»Občutki so imenitni. Najprej seveda hvala Programu Ars, katerega zvesti poslušalec sem vrsto let, in drugim organizatorjem.«

»Tudi stari kvartopirci smo še kdaj prebrisani.«

»Kratka zgodba je, kot pove že ime – kratka in na neki način epigramatična.«

»Najprej se moram zahvaliti Branku Jordanu za res izvrstno interpretacijo, ki me je kar zagrabila.«

»V tem smislu je tudi ta dosežek neki optimističen bonus v boju proti starizmu.«

»Seveda se branje presnovi tudi v lastno pisanje ali prevajanje.«

»To, da sam podarjam knjige, pa je seveda prebrisano maščevanje.«

»Nekateri pravijo, da je vsak prevajalec na neki način nerealiziran ali nezadoščen pisatelj.«

»Pri skoraj tisoč kratkih zgodbah je težko govoriti o skupnih značilnostih, pa vendar so po količini izstopale osebne zgodbe.«

»Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu.«

»Pri skoraj tisoč kratkih zgodbah je težko govoriti o skupnih značilnostih, pa vendar so po količini izstopale osebne zgodbe, predelave zagatnih usod, na primer težkega otroštva, pa predelave odnosov, razrešenih ali nerazrešenih spominov ipd.«

»Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost.«

»V tretjem delu posebne poletne rubrike Uredništva igranega programa z naslovom Igralci pojejo, bosta v sredo ob 13.05 na radijskih valovih zapela dva velika karakterna igralca Anton Petje in Zlatko Šugman.«

»Oba sta pustila neizbrisno umetniško in ustvarjalno sled v gledališču, na radiu in v filmu.«

»V igri nesmislov, norih bitij in čudežnega časa vladajo nerazumna pravila, s katerimi pa se mala protagonistka pogumno spopade.«

»Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle.«

»Počasi se sprehodi proti mikrofonu, z rokami v poševnih sprednjih žepih, palca kažeta drug proti drugemu. Ko začne brati, se mu kolena upognejo, desnica zaniha naprej in nazaj – kot neandertalcu, ki si čestita, ko je vrgel prvi kamen.«

»Z veseljem, reče ta in si ne da besede vzeti. Znam peči, kuhati in pražiti pa tudi cvreti, a če povem popolnoma odkrito, od vsega znam najbolje speči pito.«

»Priznam: težko pišem. Le jecljam. Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik, profesor verza. Bilo bi me sram, če bi študentje vedeli. A dotik peresa in papirja me paralizira. Nerodno raste pesem iz tišine.«

»… in dnevikiv predzgodovini žgali so nas kot raneglej! kako skopne... stvari kismo jih cvet imenovali ob mrtvem viru zelene.«

»Ko napišeš glasbo za radijsko igro, veš, da bo ta v njej. V glavnem te bodo prosili tudi, da prideš na mešanje (montažo op. a.). Jaz sem to prav rad zmeraj prišel … In mislim, da je to lepo delo za komponista.«

»Z njimi je namreč Slovencu nastavil jedko ogledalo, ki velja za vse čase oziroma tudi potem, ko se je kot njihov literarni oče leta 1932 poslovil od tega sveta.«

»Sicer pa se Slovenec rad roga Butalcu, sam pa si le redko prizna, da je Butalec pravzaprav on sam.«

»Predvsem zato, ker mu še vedno kronično primanjkuje duhovitosti in posledično zdrave samokritičnosti.«

»Je tudi pohištvo. Družinska srebrnina, ki se deduje.«

»Klavir na gradu Strmol je še vedno točno na tistem mestu, kjer je bil od leta, mislim, da 1936.«

»Jaz se sicer tega klavirja ne spomin, ker sem bil rojen mesec pred vojno, klavir je šel pa v šestih mesecih.«