Omemba: Klemen Markovčič

»Za prihodnjo Matico sem napisal daljši roman Na klancu. To je spomenik moji materi – in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati. Postavil sem ga z veliko ljubeznijo.«

»V središču ni junak, politik ali umetnik, temveč neizobražena, a moralno mogočna mati, ki nima ne glasu v javnosti ne družbene moči.«

»Za nas, ki prihajamo z radia, je pomembno, da radijski del ostane v okviru začrtanih estetskih in izvedbenih gabaritov, uprizoritveni del pred dijaki pa sem si zamislil kot obogateno učno uro s projekcijami poudarkov iz oddaje.«

»Ženska je osrednji lik v kar sedmih Cankarjevih romanih in to velja tudi za roman Na klancu, Cankar pa je prvi slovenski pisatelj, ki je žensko prikazal kot pomembno individualno bitje in je v svojih delih razbijal ženske in moške stereotipe.«

»V gozdu najdemo klepetave praproti in jezikave zajce, ki priprave na gozdno olimpijado pospremijo s hišnim orkestrom.«

»Igrajo eklektično glasbo, ne manjkata niti dober zajčji rap in koračnica poguma praproti.«

»Prisluhnite prvemu delu O’Neillove drame, posnete v juniju 1961 s takratno zvezdniško zasedbo; naj vas njena intenzivnost popelje v silovit svet družinskih strasti in neizprosnih odločitev.«

»Avtoričin notranji monolog razkriva vse dvome in bolečino ob spopadanju z globoko ranjenim mladim človekom.«

»Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost.«

»Igro smo tako pripravili z željo, da z igrivostjo, nežnostjo in skozi skupno poslušanje najmlajših in njim pomembnih odraslih ustvari varen prostor, v katerem lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje.«

»Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo in je varno, potem lahko odleže.«

»In začutimo, da bo spet vse dobro.«

»To za oba – in njune najbližje – pomeni vznemirljivo spoprijemanje s preteklostjo in s samim seboj.«

»Iskanje razmerja med temi nasprotji oblikuje kot politično igro.«

»Zamisel za predstavo je nastala v sodelovanju z Giacomom Pedinijem.«

»Človek, ki živi avtentično samo v stiku s svojo družino, ženo in otroki ter v stiku z naravnim okoljem.«

»Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi iz popolnoma drugačne, absolutne številske perspektive.«

»Kdor bo prisluhnil, bo vedel, ali mu bo uspelo.«

»Za velikimi, a pogosto zelo anonimnimi duhovi, ob dokončnem slovesu zazeva neizmerna praznina.«

»S takšnimi zvedavimi in predanimi zanesenjaki, kakršen je bil Borko Radešček, ki jim gre vedno le za vsebino in dobro človeka, pa se dokončno poslavlja tudi del zgodovinskega spomina nekih generacij.«

»A svetloba mora premagati temo.«

»Zato je namenoma oblikoval do skrajnosti izčiščeno konverzacijsko igro s samo ključnimi zvočnimi elementi.«

»Maša, si obupno prizadeva dobiti otroka, a ji po naravni poti ne uspe.«

»Igra je slušna zgodba o tem, kako bi šlo na svetu vse narobe, če ne bi bilo tudi smrti.«

»Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, 'a voz je šel dalje in izginil v gozdu'. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. 'Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli.'«

»Da bi bil zgodovinski kontekst zgodbe o socialnem in spolnem izkoriščanju sodobnemu poslušalcu razumljivejši.«

»Na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta.«

»Ne glede na vse bomo vedno sanjali v maternem jeziku.«

»Zdi se, da ta prav nikoli ne usahne, pa naj ima človeštvo še toliko slabih izkušenj.«

»S svojim jezikom in izrazom vrgel na papir popolnoma tako, kakor sem pravljice ustno pripovedoval malčkom.«